Samoten in od vsega sveta zapuščen stoji mlin v Iški. Okrog in okrog obkrožajo globoko grapo, po kateri teče mrzla in srebrno bistra Iška, črne smreke. Nikamor drugam se ne vidi od tukaj kakor v jasno nebo in na goli hrib, ki stoji na začetku grape. Na njem počiva cerkvica svetega Ožbalta, ki v jutrih, ko jo obsije vzhajajoče sonce, zažari ko krvavo rdeča vrtnica.
Tiho je v grapi, od nikoder ni čutiti nobenega glasu, le nemirna Iška poje svojo uspavanko sanjajočim smrekam nad jezom, ki rdeče cveto in tako mehko diše.
Če bi v grapi ne bilo mlina, bi se zdelo, da ni tukaj prav nobenega življenja. Čofotajoča voda na velikih mlinskih kolesih pa priča, da biva tukaj nekdo, ki ljubi to spokojnost.
Le kdaj pa kdaj zajde sem doli kak človek: ta ali oni prinese v mlin, včasih tudi lovec zasleduje divjačino tod okoli.
Sicer pa je tukaj puščobno in prazno.
Vendar je za nekoga, ki tukaj samuje noč in dan, tako lepo. Njegovo srce, v katerem cvete več rož, kakor jih spomladi premore širni log ob jezu, iz katerega se poganjajo za mušicami postrvi, je tako vriskajoče in srečno, da ne bi zamenjalo za nobeno zemeljsko ugodnje.
Mirno, tako silno mirno je v tej divje lepi grapi. Utripanje daljnega sveta, v katerem žive ljudje in se bore z dnevnimi težavami, nikoli ne doseže te doline. Le poleti preleti dvakrat na dan grapo železna pošast, ki divje hrumi, kakor bi hotela nebogljeni človeški naselbini pod seboj dopovedati, da je tam nekje daleč drugačen svet, poln mikavnosti in zapeljivosti.
(Mlin v grapi, 1940)
|
|
ŠOTOR V ZATIŠJU
Dvanajst ponižnih hiš ima vasica
in vsaka izba po deset otrok,
vseh zdravih in okroglih v rožna lica,
da komaj siti jih četvero rok.
Le-tú samujeta pokoj in sreča
in ni ga, ki v ljudeh bi skálil mir:
če stiska tare, se ljubezen veča,
prisrčnejša molitev je zvečer. –
Iz mesta, kamor butajo valovi
strasti in smrti, sva našla si pot
lés, kjer žarijo jutra in večeri
in kjer pokoj na vatle se ne meri.
Sproščena od sveta zdaj v moči novi
živela bova zase in svoj rod.
(Šotor v zatišju, 1941)
|
Partizanska cesta 22
Ivan Čampa se je rodil 15. novembra 1914 v Nemški vasi na Blokah. Otroška leta, ki jih je preživel v kmečkem okolju, so zaznamovale slabe gmotne razmere in odsotnost očeta, ki je padel v prvi svetovni vojni. Ljubljansko klasično gimnazijo, na katero se je vpisal leta 1927, je zaradi revščine zapustil in nadaljeval šolanje v Kočevju. Maturo je opravil na realni gimnaziji v Ljubljani leta 1938. Študija prava ni dokončal, saj zaradi priložnostnih zaposlitev in objavljanj ni obiskoval predavanj. Denar si je služil tudi s prevajanjem. Zaradi sodelovanja z OF, ki se ji je pridružil v začetku druge svetovne vojne, so ga 27. julija 1942 pri Sv. Vidu nad Cerknico ustrelili Italijani.
