Marička Žnidaršič

SVETLA GAZ

Sneg je danes prekril vso vas
s spreminjasto gorko odejo,
sneg je zametel slednjo gaz.

Le ene poti ni zametel.

Skoz zimo, skoz burjo in mraz
je od mojega k njegovemu srcu
speljana ozka in svetla gaz.

(Pesmi izpod Snežnika, 1950)

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

TEMNA SLUTNJA
 Pred ustrelitvijo pisatelja
Ivana Čampe

Tako težko mi je nocoj,
kot da se žalost celega sveta
zgrnila je na hrbet moj.
Kot da se skrb, ki tisoče preveva,
vsa nakopičila je v srcu mojem,
tako bojim se jutrišnjega dneva.
 
Kot da se je sklonila name smrt,
objela me z ledeno mrzlo roko
in vrgla čezme svoj mrtvaški prt.
 
Čemu vsa žalost, skrb in ječ strahota,
čemu bojišča, solze, taborišča,
zakaj so mnogim se zgubila pota?
 
Tema je v duši, žalost vseokrog,
in kraj grmad neskončnega trpljenja
stojim slabotna, majhna, praznih rok.
 
Ugasla luč (1965)

I.
Jeseni, ko zlati se drevje v hosti
in dež drobi na okna dan na dan,
k nam iz podzemskih bisernih dvoran
prijatelj drag neslišno pride v gosti.

In pod gozdove Javornikov leže
kot zvest čuvaj, pokoren, tih in vdan,
le včasih gre čez mejo tja do Dan,
Lipsenja, Cerknice in vse obseže.

Ko neha dež in sonce ga obsije,
je kakor dragocen, srebrn pas,
pripet narahlo od vasi na vas,
in nam vso zimo veže domačije.

ll.
Že navsezgodaj v njem se koplje sonce
in Slivnica si gole rebri umiva,
čez Križno goro sapa nagajiva
pripelje včasih v vas pikapolonce.

V nočeh pomladnih se ob luni polni
nad jezerom razliva sladko petje; ko s travnikov diši pomlad in cvetje,
po njem lahno drsijo sivi čolni.

Z njim slednjo noč se mesec pogovarja,
nemirni prisluškujejo mu vali
in izpreminjajo se kot opali,
ki vanje sije pobledela zarja.

(Človek in zemlja 1953)