Ob otvoritvi novih prostorov leta 2004 dobi knjižnica ime po starotrški pesnici Marički Žnidaršič (1914-1986), ki je napisala pesniške zbirke:
- Pesmi izpod Snežnika (1950),
- Človek in zemlja (1953),
- Nalomljena veja (1957),
- Ugasla luč (1965),
- Ko je prihajal dan (1975).
Občina, v kateri knjižnica deluje: Občina Loška dolina, 3.770 prebivalcev
Status: Enota Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica
Površina: 340 m2, selitev v nove prostore leta 2004
Knjižnično gradivo: 26.860 enot (l. 2020)
Periodika: naročeni na 42 revij in časopisov
Računalniki: za uporabnike 3 s programi in z dostopom do interneta
Dostop za gibalno ovirane: urejen dostop
Prireditveni prostor: da, lcd projektor, prenosni računalnik
Posebnost: osebna knjižnica Maričke Žnidaršič
- Gibanje za ustanavljanje čitalnic in bralnih društev obrodi sadove tudi v Loški dolini, saj čitalnica v Starem trgu deluje že leta 1871. Posebej skrbijo za nabavo slovenskega časopisja.
- Katoliško slovensko izobraževalno društvo je ustanovljeno leta 1905, v začetku ima 900 knjig.
- Delavsko kulturno društvo Svoboda ima leta 1926 svojo knjižnico. Med vojno je uničena.
- Ljudska knjižnica, ki je ustanovljena 1947 v Ložu, ima 100 knjig.
- Konec leta 1954 se že nahaja v Starem trgu. Potem je za nekaj časa zaprta.
- Ponovno je odprta leta 1958, leta 1962 pa jo preselijo pod kinodvorano. Deluje do leta 1964.
- 1975 začne delovati kot enota knjižnice Cerknica.
- 24. junija 2004 je otvoritev novih prostorov enote knjižnice, ki je poimenovana po Marički Žnidaršič.
Cesta Notranjskega odreda 32
1386 Stari trg pri Ložu
+386 (0)1 7058 900
Kontaktna oseba:
Anđelka Pogorilić
andelka.pogorilic@kjuc.si
16. november 1914 – 31. avgust 1986
Rojena 16. novembra 1914 v Starem trgu pri Ložu, umrla 31. avgust 1986 v Ljubljani.
Obiskovala je meščansko šolo na Rakeku. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v NOB. Po vojni je bila novinarka do upokojitve. Za njeno pesništvo so značilne pokrajinska, intimna in vojna tematika ob izraziti navezanosti na tradicionalne oblike in romantično-sentimentalno izročilo. Njene izbrane pesmi so doživele knjižno izdajo v novogrščini.
SVETLA GAZ
Sneg je danes prekril vso vas
s spreminjasto gorko odejo,
sneg je zametel slednjo gaz.
Le ene poti ni zametel.
Skoz zimo, skoz burjo in mraz
je od mojega k njegovemu srcu
speljana ozka in svetla gaz.
(Pesmi izpod Snežnika, 1950)
– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –
TEMNA SLUTNJA
Pred ustrelitvijo pisatelja
Ivana Čampe
Tako težko mi je nocoj,
kot da se žalost celega sveta
zgrnila je na hrbet moj.
Kot da se skrb, ki tisoče preveva,
vsa nakopičila je v srcu mojem,
tako bojim se jutrišnjega dneva.
Kot da se je sklonila name smrt,
objela me z ledeno mrzlo roko
in vrgla čezme svoj mrtvaški prt.
Čemu vsa žalost, skrb in ječ strahota,
čemu bojišča, solze, taborišča,
zakaj so mnogim se zgubila pota?
Tema je v duši, žalost vseokrog,
in kraj grmad neskončnega trpljenja
stojim slabotna, majhna, praznih rok.
Ugasla luč (1965)
PESMI O CERKNIŠKEM JEZERU
I.
Jeseni, ko zlati se drevje v hosti
in dež drobi na okna dan na dan,
k nam iz podzemskih bisernih dvoran
prijatelj drag neslišno pride v gosti.
In pod gozdove Javornikov leže
kot zvest čuvaj, pokoren, tih in vdan,
le včasih gre čez mejo tja do Dan,
Lipsenja, Cerknice in vse obseže.
Ko neha dež in sonce ga obsije,
je kakor dragocen, srebrn pas,
pripet narahlo od vasi na vas,
in nam vso zimo veže domačije.
ll.
Že navsezgodaj v njem se koplje sonce
in Slivnica si gole rebri umiva,
čez Križno goro sapa nagajiva
pripelje včasih v vas pikapolonce.
V nočeh pomladnih se ob luni polni
nad jezerom razliva sladko petje; ko s travnikov diši pomlad in cvetje,
po njem lahno drsijo sivi čolni.
Z njim slednjo noč se mesec pogovarja,
nemirni prisluškujejo mu vali
in izpreminjajo se kot opali,
ki vanje sije pobledela zarja.
(Človek in zemlja 1953)