Na začetku je bil strah. Ne kot bežen občutek, temveč kot stalni spremljevalec vsakdanjega življenja – nevidna sila, ki je zaznamovala odnose med odraslimi in otroki, človekom in naravo, znanim in neznanim. Prav to spoznanje je bilo temelj vzgoje in socializacije: strah kot sredstvo učenja, opozarjanja in nadzora.
Te misli, povzete iz pričevanj o otroštvu na Slovenskem v 19. stoletju, je knjižničarka namenila zbranim ljubiteljem pripovedništva in ljudske dediščine na decembrskem pogovornem večeru z Mileno Ožbolt. Večer z naslovom Strah je lajpa rajč je bil posvečen strahovom, bajnim bitjem Loške doline in njene okolice ter vlogi strahu kot pomembnega družbenega in vzgojnega mehanizma v preteklosti.
Milena Ožbolt, zbirateljica folklornih pripovedi in poznavalka nesnovne kulturne dediščine, je obiskovalcem predstavila danes že skoraj pozabljen svet bajnih in mitskih bitij. Ta so nekoč naseljevala gozdove, pašnike in vasi ter ljudem pomagala razlagati neznano, obenem pa postavljala jasne meje dopustnega vedenja. Predstavila je njihovo vlogo v vsakdanjem življenju, simbolni pomen ter razloge, zakaj so v sodobnem času izgubila nekdanjo moč.
Med najbolj srhljivimi bitji, ki so se zasidrala v kolektivni spomin, so bila omenjena danes skoraj pozabljena imena, kot so Drugumuru, Krapuš, Ventigotris, Škrabuatec, Škupnek, Šentek, Kosti glodam, Kosti hromp, Ltuarn, Brontolon, Macafura, pa tudi Mardalu, ljudem najbolj znano – Krvavu stjegnu oziroma Krvavu plječe itd. Med hudobne in nevarne sile so sodile tudi cuprnce, Jaga baba in denimo Živa bresa, bitja, ki so utrjevala prepričanje, da svet zunaj varnega domačega prostora ni vedno prijazen in da sta previdnost in spoštovanje meja nujna za preživetje. Ob tem niso manjkali niti brezimni strahovi. Ti niso imeli obraza ne telesa, kazali pa so se kot telesni občutki – leden srh po hrbtu, tresenje rok, šklepetanje z zobmi – in so pogosto spremljali pripovedi o nevarnem svetu zunaj domačega zavetja.
Ljudsko izročilo ni poznalo le črno-belega sveta. Med bolj skrivnostna in dvoumna bitja so sodile Krivopete ali pa Mračnik, za katerega so pravili, da je bil velik kot hoja, imel je eno oko, vendar ni bil hudoben. Takšna bitja so prebivala na robu človeškega sveta – bolj kot da bi strašila in kaznovala, so opozarjala in varovala.
Večer so zaznamovale tudi pripovedi, ki jih je Milena Ožbolt dopolnjevala z etnološkimi pojasnili in spomini starejših pripovedovalcev, ter poudarila, da danes te zgodbe beremo kot dragoceno pričevanje o življenju in vrednotah naših prednikov.
Napisala: Anđelka Pogorilić
Foto: Mario Žnidaršič
