Vrt cvetočih zgodb – . ,

Nekoč pred davnimi časi se je rodil otrok, ki je hotel doživeti še kaj več kot pravljični junaki, ki so doživeli zgolj srečen konec.

Odraščal je in se spreminjal. Bral je in privzemal razne podobe. Bil je Don Kihot in se boril z mlini na veter. Bil je Alica in oživljal čudeže. Bil je Robin Hood in reševal gozdove. Bil je volk, ki je s svojimi  krdeli tulil v luno.

Leta so minevala, a svet se ni spreminjal tako, kot si je želel.
Uspelo pa mu je, da je ustvaril svoj lastni svet. Na dvorišču z vrtom. Vanj je postavil vse, kar mu je bilo pri srcu.

Leta so minevala še naprej,
on pa je z branjem postajal vse modrejši, zato je našel rešitev.

Prišla je jesen. Dobro je prekopal zemljo, nato pa začel saditi.
Nastopila je zima.
Čakal je, da se snežna odeja začne taliti. Z izbrano druščino knjig mu ni bilo težko čakati.

Spomladi so pognali prvi poganjki.
Zrasla so stebla in veje, pognalo je prvo brstje.
Barvite vonjave so mu napolnile dušo.

In poleti?
Čolni, jadrnice, baloni, kolesa … Potoval je vsepovsod.

Zdaj je zatrdno vedel, da bo le tako lahko spremenil svet.
Postal je vrtnar.

Vrtnar v vrtu čarobnih zgodb.
Sadil je besede in oskrboval podobe. Okopaval jih je s čarobnostjo in jih zalival z domišljijo. In tako so začele poganjati zgodbe.

In potem? Obrezoval je ljubezen in mimoidočim delil šopke.
Šopke miru, upanja, moči in vere v nemogoče.
Šopke drobnih čudežev za vsakogar.

Vsako pomlad, 2. aprila,
so zgodbe, ki jih je sadil, svet spremenile v cvetoči vrt.

Aha, in še to: svoje znanje o umetnosti sajenja je na vrtnarskih delavnicah delil z velikimi in majhnimi.

Tako je njegov vrt postal Vrt upanja,
njegovo dvorišče pa Dvorišče čudežev.
Na njem se je vselej zadrževal Čudodelec, ki je
pletel rdeče niti svojih zgodb.

Prevedla Jelena Isak Kres