Bralni klub

“Takrat, ko sta hiša in vrt še dajala zavetje družini, se ti je lahko primerilo, da si našel odprto knjigo, ki je obležala na tlaku ploščadi, kolebnico, ki se je vila kot kača po peščeni stezici, ali vrtičel, obrobljen s kamenčki in posajen z odtrganimi cvetovi – znamenja, ki so razodevala, da žive v hiši otroci različnih let. Teh znamenj pa skoraj nikdar nista spremljala otroško vpitje in smeh, tako da je bil topli in polni dom čudno podoben tistim hišam, ki jih konec počitnic v hipu oropa sleherne radosti. Bilo je, kot da bi vse to – tišina, rahli vetrič v ograjenem vrtu, strani knjige, ki jih je obračal nevidni palec škrata – vpraševalo: “Kje so otroci?” “

(Colette: Claudinin dom)