Slavka Repolusk – Ročno izdelane sveče in svečniki

Ročno izdelane sveče

Rakovčanka Slavka Repolusk je že celo življenje ljubiteljica in občudovalka ročnih in unikatnih predmetov. S spoštovanjem do kulturne dediščine hrani številna dragocena ročna dela in rokodelske izdelke. Med njimi je tudi bogata zbirka sveč in svečnikov. Nekateri kosi so del dediščine po mami in babici.

Sveče so v sodobnem času, predvsem s prihodom električne energije, izgubile svojo pomembno vlogo razsvetljevanja domov. Gospa Slavka pripada generaciji, ki je kar nekaj domačih nalog še napisala ob sveči. Z njimi so varčevali, tako kot pozneje z elektriko, saj so bile drage.

To je le eden izmed spominov, ki jih je 8. januarja delila z obiskovalci knjižnice na Rakeku.

S knjižničarko Neveno Savić sta pripravili tudi krajši etnološki in zgodovinski pregled svečarstva – obrti, ki  sta jo pogosto v isti delavnici spremljala tudi medičarstvo in lectarstvo. Te tri obrti, tesno povezane s čebelarstvom, žal izumirajo. V Sloveniji je le še sedem aktivnih delavnic.

Pridobivanje voska na Slovenskem je v urbarjih zapisano že v 13. stoletju. Tako kot drugod po Evropi so tudi pri nas najprej sveče izdelovali v samostanih. Sčasoma se je razvijalo svečarstvo.

Cerkev je bila velik porabnik sveč, saj voščene sveče niso le razsvetljevale prostora, temveč so simbolizirale božjo prisotnost pri bogoslužnih obredih. V novem veku so v cerkvah predpisali obvezno uporabo sveč iz čebeljega voska, saj gorijo »čisto«, kar pomeni, da ne oddajajo črnih saj in pri topljenju ne puščajo skoraj nič voska.

Izdelovali so različne vrste sveč (dolge oblivane sveče, gnetene, zvitke). Voščene zvitke so uporabljali predvsem revnejši sloji prebivalcev, ki si pravih sveč niso mogli privoščiti. Vosek so belili na velikih lesah, ki so jih ob sončnem vremenu potegnili izpod podstrehe. Postopek je bil zamuden in dolgotrajen, z njim pa so pridobili bel vosek brez vsakih primesi, predvsem cvetnega prahu, ki vosek značilno rumeno obarva.

Dolge sveče so izdelovali s pomočjo »ringa«, okrogle plošče s kavlji za stenj, nameščene na drog. Večkrat so oblili svečo, debelejša je bila. Na koncu so jih sneli in stehtali, saj je bila cena določena glede na težo in ne na velikost. Izdelovali so tudi t. i. votivne kipce, ki so jih romarji prinašali v cerkve. Oblikovali so jih najprej ročno, nato pa tudi s tehniko vlivanja voska v kalupe, ki so imeli razne simbolne podobe.

Živalski liki so predstavljali zdravje živine v hlevu, kipi dojenčkov so bili priprošnja za srečen porod in zdravje novorojenčka, deli telesa, kot so roka ali noga, so pomenili njihovo zdravje, dvoje oči zdrav vid ipd.

Svoje izdelke so lectarji in svečarji prodajali v prodajalnah ob delavnicah, več so zaslužili na raznih sejmih, tržnih dneh in cerkvenih žegnanjih, kjer so izdelke prodajali na stojnicah. Za prodajo so potrebovali dovoljenje, saj je država od tega pobirala davek. Prelomnica v svečarstvu je bila v obdobju med 1819 in 1830, ko so iznašli najprej stearin in kasneje parafin. Začela se je tovarniška proizvodnja sveč, na Slovenskem je prednjačila tovarna Ilirija. Nove surovine so začeli uporabljati tudi svečarji.

Vabljeni k ogledu razstave do konca februarja 2025.

Nevena Savić

 

Viri:

Bole, Petra: Živeti skupaj: o čebeli in človeku. Radovljica : Muzeji radovljiške občine, 2021

Esenko, Ivan: Svet čebel: o čebelah in čebelarstvu v Sloveniji. Ljubljana : Družina, 2018