V decembrski številki revije Cicido je v rubriki Kje je Cicido doma? zastopana naša knjižnica s pravljično urico z delavnico. Prispevek je pripravila knjižničarka Anita Leskovec. Hvala urednikom Cicidoja ter staršem in otrokom za dobro voljo in sodelovanje.
knjižničarka Anita
Direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica Marija Hribar se je udeležila osrednje prireditve Andragoškega centra Slovenije v Narodni galeriji. V svojem govoru je izpostavila branje in domoznanstvo.
Knjižnica daje velik poudarek promociji učenja in izobraževanja, saj želimo, da se v lokalnem prebivalstvu okrepi zavest, preprosto dejstvo, da se je treba v življenju nenehno učiti. Z učenjem je povezano védenje in vedenje. Ker smo knjižnica, najprej seveda s spodbujanjem poglobljenega branja, saj je prav branje, bralna pismenost temelj vseživljenjskega učenja. Vzpodbujamo, da bi naši občani Nikoli ne nehali brati, kar pa ni lahka naloga. V knjižnici tudi zato deluje in je delovalo več bralnih klubov. Z njimi želimo kakovostno literaturo približati lokalnim prebivalcem. Več bralnih skupin pomeni, da želimo branje približati različnim bralnim in ciljnim skupinam. Nekateri bralni klubi so bili vzpostavljeni na željo občanov, tako se je, recimo, vzpostavila Bralna skupina za osebnostni razvoj. Vse bralne skupine se v temelju posvečajo razvoju bralca, uživanju v branju, razumevanju prebranega, sodelovanju pri izbiri, delitvi bralne izkušnje, izražanju, podpori branju. Branje in pozitivne spremembe, ki jih prinaša v lokalno skupnost, lahko opredelimo kot tek na dolge proge.
Domoznanstvo je tista dejavnost v knjižnici, ki pomembno vpliva in povezuje lokalno skupnost in pri kateri se že kratkoročno kažejo pozitivni vplivi in premiki. S pravimi prijemi je ta dejavnost dobesedno obsojena na uspeh, saj se občani zavedajo, da so to oni, njihova zgodovina, usoda, ustvarjalnost. Domoznanske prireditve so med najbolj obiskanimi, saj imajo lastnosti, ki so najbolj zaželene: predavatelja, ki pripravi domoznansko predavanje, razstavo, občani poznajo, tematika jim je blizu, to je njihov kraj, njihova ulica, gozd, jezero, ljudje … Zgodi se, da se zainteresirani posamezniki, ki jih predstavljena tematika nagovori, po predavanju sestanejo, si izmenjujejo izkušnje, znanje, in si, če razmere to dopuščajo, vse povedano, če je možno, skupaj ogledajo na terenu. Z domoznanskimi prireditvami spodbujamo prebivalce h krepitvi njihovih ustvarjalnih potencialov, predstavitvi znanja lokalni skupnosti ter deljenju njihovega znanja, pridobljenega z učenjem. Za lokalno skupnost to pomeni: odkrivanje in spoštovanje dediščine, obuditev starih znanj in veščin, ukaželjnost, druženje, pomoč, širitev miselnega obzorja z novimi spoznanji, sodelovanje, strpnost.
Knjižnica se povezuje s posamezniki in z različnimi organizacijami, pomembna so lokalna društva. S portalom e-notranjska smo leta 2022 skupaj z lokalno skupnostjo in tudi z občani vzpostavili domoznansko digitalno zbirko. Veliko objavljenega gradiva na portalu e-notranjska so prinesli prav občani, nekateri na povabilo, drugi samoiniciativno. Domoznansko gradivo, ki je za kratek čas zapustilo podstrešja, stare omare, albume … smo v knjižnici digitalizirali. Tako so na spletu predstavljene vajenice, vezenine, velikonočni, stenski prtički, oblačila, podobice, fotografije … Z digitalizacijo domoznanskega gradiva je s pomočjo lokalne skupnosti in občanov uporabnikom omogočen dostop do virov, ki so bili sicer razpršeni po teritoriju občine, po ustanovah in zato težje dostopni.
Odločujočo vlogo pri učenju ima notranji vzgib, notranja motivacija, ki človeka ali skupino žene, da se uči in svoje izsledke predstavi skupnosti. Knjižnica pa ima pri tem izredno pomembno vlogo, saj je z odprtostjo in s tem dostopnostjo prepoznana in je željen partner pri učenju posameznika, skupin in s tem lokalne skupnosti, saj se nahaja v njenem središču. Posamezniku in skupini knjižnica pomaga pri učenju, ta pa ji vrača s predstavitvijo in deljenjem znanja, do katerega je prišel v procesu, ali organiziranega učenja, ali pa, največkrat, samoiniciativnega učenja in raziskovanja. Pridobljeno znanje kroži med občani, je vzgled, ki spodbuja željo po posnemanju, učenju in raziskovanju ter se zato nadgrajuje z novimi spoznanji.
V petek, 22. novembra 2024, je pred Knjižnico Jožeta Udoviča Cerknica potekalo odkritje doprsnega kipa psihiatra in profesorja dr. Alfreda Šerka, rojenega 16. julija 1879 v Cerknici.
Več na povezavi:
Odkritje doprsnega kipa dr. Alfredu Šerku
Foto Ljubo Vukelič
Izteka se Maistrovo leto, ki je s številnimi dogodki, povezanimi z življenjem in delom generala Rudolfa Maistra, obeleženo tudi v naši občini.
V rakovški knjižnici je bila od junija do konca novembra na ogled dokumentarna razstava Rakek in Unec generala Rudolfa Maistra – drugi, a vendar pravi dom, ki predstavlja predvsem njegove vezi z našimi kraji.
Avtor razstave, mag. Franc Perko je tako predstavil številne podatke in dokumente, ki širši slovenski javnosti doslej niso bili znani. Katalog razstave je izšel tudi v obliki knjige, ki jo je poleti izdalo Notranjsko domoljubno društvo General Rudolf Maister Unec. Prav tako je bil julija v Delu objavljen Perkov obsežni članek, ki je k ogledu razstave privabil dodatno občinstvo. Razstava se spomladi naslednje leto v prenovljeni obliki seli v Maistrovo rojstno hišo v Kamniku.
V knjižnici smo beležili zelo dober obisk, za dve večji skupini pa tudi organizirali predstavitev oz. vodenje po razstavi.
V petek, 22. novembra, smo tako gostili slušatelje Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Logatec, v soboto, 23. novembra, pa člane Muzejskega društva Idrija. Obe skupini sta pozdravila David Kavčič, predsednik NDDGRM Unec in predstavnica knjižnice, Nevena Savić. Razstavo je pred ogledom skozi predavanje predstavil Franc Perko.
Maistrov uradni življenjepis njegovega časa, preživetega v naših krajih, ne omenja prav veliko – razen Unca, kot kraja njegove smrti.
Njegov stric Lovro Sebenikar je prišel iz Gorenjske na Rakek za poštnega uslužbenca, vodjo pošte. Soproga Matilda, po rodu Dolenjka, iz zavedne, napredne kulturne in gostilniške družine Tomšič, je vodila uspešno restavracijo v hiši, ki sta jo zgradila na Rakeku in jo danes poznamo kot Domiceljevo hišo. Edinec Adolf je umrl kot otrok, drugih potomcev nista imela. Ko sta z Belletom hišo na Rakeku zamenjala za posestvo na Uncu, sta se leta 1903 preselila na Unec v Sebenikarjevo oz. Maistrovo hišo.
Ko trinajstletnemu Rudolfu umre oče (1887), uradno skrbništvo zanj in brata Ernesta prevzame stric Lovro Sebenikar. Ernest je delal in živel na Rakeku, najprej 10 let kot poštni ekspeditor, po krivi obdolžitvi poštnega nadkomisarja Cora iz Trsta pa krajše obdobje pred prezgodnjo smrtjo kot železničarski uradnik. Le dober mesec pred smrtjo je bil na sodišču v Logatcu Ernest oproščen krivde, Cora pa obsojen. Umrl je na Rakeku za jetiko, star 27 let, in je pokopan na pokopališču v Mengšu.
Na Uncu je pokopana njuna mati Franja, ki se je na stara leta preselila k ovdoveli sestri Matildi. Rudolf je že med šolanjem precej časa preživel na Rakeku, pozneje po upokojitvi pa večino poletij na Uncu, ki ga je skupaj z Logatcem, Rakekom in okolico leta 1921, kot član razmejitvene komisije otel Italijanom. Pozimi je ostajal v Mariboru.
Bil je tudi častni občan Občine Rakek. V zahvali za čestitko, ki jo je od župana Franja Tavčarja prejel ob 60. rojstnem dnevu, zapiše: »Vaš pozdrav me je posebno zato razveselil, ker je Rakek in Unec že skoraj 45 let sicer moj drugi, a vendar pravi dom.«
Nevena Savić
Kip genialnega dr. Alfreda Šerka v rojstnem kraju
V petek ob 13. uri bo slovesno na Taboru v Cerknici, saj bodo tam odkrili kip psihiatra in profesorja dr. Alfreda Šerka. Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica in Svet za kulturo Občine Cerknica sta gonilni sili oblikovanja »prostora velikih« pred knjižnico v Cerknici. Kot je povedala direktorica knjižnice Marija Hribar, želita opozoriti na pomembne Notranjce, pomembne osebnosti tega prostora, saj “Notranjska ni bela lisa, sploh pa ne v pameti in talentih.”
Pred knjižnico sta že doprsna kipa pesnika Jožeta Udoviča in vsestranskega raziskovalca ter politehnika Franca Antona Steinberga, na drugi strani taborskega obzidja v domačo hišo zre glasbenik Fran Gerbič. Vse doprsne kipe je naredila akademska kiparka, domačinka Milena Braniselj.
Alfred Šerko se je leta 1879 rodil v Cerknici kot potomec pomembnih cerkniških rodbin Šerko in Obreza. Bil je med prvimi rednimi profesorji na Univerzi v Ljubljani, skoraj nepretrgoma je bil dekan Medicinske fakultete, bil pa je tudi rektor univerze.
Iz filozofije je promoviral leta 1903 na Dunaju, šest let kasneje še iz medicine, zanimala ga je psihiatrija. Preden se je vrnil v Ljubljano, je služboval tudi v Muenchnu, na Dunaju, kjer je vodil nevrološki oddelek, in v Trstu. Njegova razprava Im Mescalinrausch iz leta 1913 je še danes veljavna osnova za študij o psihopatoloških stanjih. Raziskoval je anatomijo in fiziologijo živčevja ter o tem napisal slovenska učbenika. V delu o psihoanalizi je zavrnil Freudovo psihoanalizo. Dr. Alfred Šerko je bil priljubljen med študenti in bolniki.
Kot vsestranska osebnost širokega miselnega obzorja je bil tudi ustanovitelj kluba Penatov in leta 1926 Društva ZOO, prvega živalskega vrta v Sloveniji. Prav legendarna je bila njegova ljubezen do kač.
Akademska kiparka Milena Braniselj v domači Cerknici pomembno oblikuje javni prostor. Je avtorica več kipov in spominskih obeležij. V zadnjih letih je njeno likovno snovanje usmerjeno v Tabor, središče Cerknice. Pred njegovo rojstno hišo stoji njen doprsni kip glasbenika Frana Gerbiča, pred knjižnico pa je naredila poprsja Jožeta Udoviča in Franca Antona Steinberga.
Znanstveniku in pesniku se pridružuje psihiater. Jutri ob 13. uri bodo pred knjižnico odkrili kip še enega znamenitega Cerkničana, dr. Alfreda Šerka Umetnica mora tenkočutno najprej samo odkriti svoje upodobljence. Alfreda Šerka je videla kot zagonetno osebnost. Veseli jo, da z občino, ki je naklonjena umetnosti in z direktorico Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica Marijo Hribar skupaj odkrivajo tiste prednike, ki so v Cerknici pustili veliko sled. Poslušaj.
Milena Braniselj med modeliranjem Jožeta Udoviča, prvega velikega Notranjca, ki je dobil mesto na Taboru.
Maruša Mele Pavlin
V Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica je bilo novembra več zanimivih in obiskanih prireditev, med njimi tudi predavanje Štefke Mikše Šebalj o dveh steklarnah v Javorniku.
Prva, ustanovljena leta 1774, letos mineva 250 let od ustanovitve, je bila nad Dolenjo vasjo. Prvi lastnik je bil Jakob Balleti, okrog leta 1777 je bila steklarna že last Cerkničana Karla Obreza, leta 1785 pa so bili lastniki Kreidli, trgovci s steklom iz Trsta. Steklarno je v delu Oryctographia Carniolica (1778) opisal Balthasar Hacquet. Potem sem se odločil, da obidem celotno jezero, kar mi je tokrat z veliko napora uspelo dokončati v osmih urah, ker je zelo naraslo; od zadnje omenjenega kraja sem ubral pot na večerno stran proti Karlovici (Carloviz), kjer sem nedaleč stran naletel na steklarno, ki je v precej dobrem stanju in v kateri delajo Čehi. Talilna peč ali peč za steklo je precej dobro omejena in celotna peč ima zaradi šestih oken … (prevod iz nemščine je izšel 2020, založila Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica in »Maks Viktor«). Steklarna je delovala do leta 1793.
Steklarna nad Dolenjim Jezerom je delovala od 1816 do 1845, lastnik je bil Sigismund Pagliaruzzi. Kremenjak za steklarno so kopali na Slivnici, pepelika iz bukovega lesa pa je bila iz javorniških gozdov.
Štefka Mikše Šebalj je predstavila tudi fotografije, ki prikazujejo prostor, kjer sta bili nekdaj obe glažuti. Na priložnostni razstavi so bili na ogled tudi nekateri predmeti iz glažut: steklenici, kozarci, čaše … eden izmed najlepših izdelkov iz jezerske glažute je lestenec v cerkvi sv. Petra na Dolenjem Jezeru.
Marija Hribar
Robert Kužnik je v Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica predstavil knjigo Poezije bratov Gaspari, zbrane pesmi Maksima in Antona Gasparija. Roberta Kužnika je pesmi zbral, uredil in knjigo tudi oblikoval. Knjiga prinaša 43 pesmi Maksima Gasparija in 62 pesmi brata Antona. Pesmi so bile objavljene po raznih revijah, prve Antonove otroške pesmice so bile objavljene v Zvončku leta 1912, Angelčku, nato še v Ljubljanskem zvonu, Slovanu … Maksimove pesmi so po večini iz njegove rokopisne beležke, ki jo hrani Trubarjev antikvariat. Knjiga je izredno lep knjigoveški izdelek, ki veliko pove o trudu in znanju oblikovalca.
Robert Kužnik je za proučevanje zapuščine Maksima Gasparija in obdelavo etnografske dediščine novembra 2024 prejel Murkovo listino.
Marija Hribar
Foto Tine Šubic
Na predvečer 110-letnice rojstva pesnice Maričke Žnidaršič so se v starotrški knjižnici zbrali ustvarjalci in ljubitelji poezije. Dogodek je združil vse, ki so se odzvali na pesniški natečaj Pesmi izpod Snežnika.
Enota Maričke Žnidaršič Stari trg pri Ložu in Javni zavod Snežnik sta z natečajem na temo Notranjske v vseh letnih časih ter ljubezni do domače pokrajine povabila ustvarjalce, da izrazijo svojo ustvarjalnost skozi poezijo ter s tem počastijo jubilej notranjske pesnice. Odziv na natečaj je bil zadovoljiv, kar potrjuje bogato kulturno in literarno izročilo Loške doline.
V prireditvenem prostoru knjižnice je potekal pravi pesniški maraton, obogaten z ljudskimi napevi v izvedbi Ložanov, sester Starc in Rudija Dolesa, knjižničarka pa je z vezno besedo spretno tkala rdečo nit skozi večer.
Svet pod Snežnikom, prepreden z jesenskimi barvami, je postal navdih za pesmi, ki so odsevale pokrajino, občutke in vezi z notranjsko zemljo. Večer se je začel z dragocenim zvočnim zapisom Maričke Žnidaršič iz radijske oddaje. Sledili so nastopi pesnikov, ki so popestrili dogodek. Svoje verze so predstavili Tone Šepec, Milena Ožbolt, Manja Starc, ki je svoje pesmi tudi uglasbila, Benjamin Žnidaršič, ki jih je zaupal interpretaciji Romane Nared, Edvard Šega, Milena Kraševec, Anda Tomec, ki v svojih verzih pogovarja s pokrajino, France Anzeljc, Bernarda Kandare, Sonja Lipovac z duhovitim zapisom o priimkih ter Ana Jozelj, ki je prebrala pesem Slave Dragolič iz Cerknice.
Maričkin glas sta skozi njeno poezijo obudili Bernarda Knavs in Marjeta Nelc, posebno noto večeru pa je dodal Miha Razdrih z branjem Pisma naši poetinji in s pikro Frbežarjevo poezijo, ki je nasmejala obiskovalce. Ob zaključku večera je knjižničarki podelil Frbežarjevo priznanje za ohranjanje poezije na Notranjskem. Z zabavno gesto je izpostavil premalo cenjene kulturne dosežke in premajhno podporo kulturnim prizadevanjem v lokalnem prostoru.
Zbrane je nagovoril tudi župan Matjaž Antončič, ki je poudaril pomen ohranjanja pesniške dediščine, še posebej v knjižnici, ki velja za kulturno središče kraja.
Dogodek je bil obenem poklon času, ki ga ne moremo zadržati, a ga lahko ohranimo v zapisanih besedah. Kot je bilo rečeno med programom, pesmi niso le naše – z njimi bogatimo kraj in ljudi, ki bodo prišli za nami. Tudi Maričkine besede so ostale vtkane v tišino jesenskih večerov pod Snežnikom, »vkovane v tišino teh ograd, vtopljene v razkošno pesem host, ki jim je dobro ob nogah Snežnika«.
Besedilo: Anđelka Pogorilić
Fotografije: Mario Žnidaršič
V enoti knjižnice v Starem trgu pri Ložu je bil 15. novembra 2024 pesniški večer, posvečen notranjski pesnici Marički Žnidaršič. Pripravila sta ga knjižnica in Javni zavod Snežnik. Anđelka Pogorilič je pred dogodkom za Radio 94 povedala nekaj besed.
https://www.radio94.si/literarni-dogodek-bo-pester/
V Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica je Lenart Perko predstavil knjigo Kovaško-nožarski priročnik. V poglavju Moja zgodba zapiše, da je do kovaškega poklica šel po najdaljši možni poti, ki pa ga je vendarle pripeljala do tega, da svoje znanje prenaša na ukaželjne. Njegovo delo je impresivno, saj je naredil več kot 1600 nožev, 100 vrtnic in desetine performansov. Iz tako bogatih izkušenj je nastala knjiga, ki je razdeljena na več poglavij; Uvod, Kovanje, Normaliziranje, Brušenje, Kaljenje, Temperiranje, Patiniraje in zaščita, Ročaji, Ostrenje, skrb in oljenje, Kovaški izzivi, Napake, Izdelava polimernih materialov za ročaje nožev, »Damaščansko jeklo« in »Sanmai«. Vse se začne s prvim udarcem …
Marija Hribar
