Ime Matilde Sebenikar v naših krajih povezujemo predvsem z generalom Rudolfom Maistrom, saj je bila njegova teta po materi. A bila je več kot to, zato ji je enota cerkniške knjižnice na Rakeku, v sodelovanju z Društvom upokojencev Rakek, 11. aprila namenila poseben večer. Predstavila sta jo Franc Perko in Nevena Savić, Liza Perko je recitirala njene pesmi.
Rojena kot Matilda Tomšič leta 1847 v Trebnjem, v dokaj premožno in uspešno družino učitelja in gostilničarja, na Rakek pride po poroki s poštnim upravnikom Lovrom Sebenikarjem leta 1875. Zakonca zgradita hišo, ki jo danes poznamo kot Domiceljevo, kjer Matilda vodi uspešno restavracijo. Pozneje jo prodata in kupita posestvo na Uncu. Oba sta bila vpeta v družbeno delo.
Matilda je bila kot aktivna in zavedna narodna delavka leta 1892 med ustanoviteljicami ženske podružnice Ciril-Metodove družbe Cerknica, Planina in okolica, s sedežem na Rakeku. Družba je zagotavljala sredstva in potrebščine za revne otroke, ustanavljala vrtce in šole z namenom izvajanja pouka v materinščini. Bila je tudi članica Slovenske matice, ki je bila ustanovljena 1864 z namenom dvigniti slovensko kulturno zavest in razviti znanost ter literaturo. Podpirala je tudi slovenske študente na Dunaju.
Po smrti Maistrovega očeta sta z možem prevzela šolanje ter skrb zanj in brata Ernesta, ki je nekaj časa tudi delal pri stricu na rakovški pošti in pozneje postal železniški uradnik. K sestri na Unec se priseli tudi njuna mati Franja Maister. Ker sta Sebenikarjeva brez potomcev (sin edinec Adolf je umrl pri sedmih letih), posestvo in hišo podedujejo Maistrovi. Dediči so hišo prodali, v devetdesetih letih je zaradi dotrajanosti porušena, takratna družba Kovind je na istem mestu sezidala novo, ki še danes služi pisarniškim namenom.
Matilda se je izkazala tudi kot literarna ustvarjalka. Začela je kot pripovednica in v časopisu Vrtec še pred poroko objavila tri zgodbe (Kapelica v gozdu, Spanje in smert, Angel).
Pozneje je pod psevdonimom Desimira objavljala svoje pesmi v prvem slovenskem ženskem časopisu Slovenka (Praprot, Obljuba, Dobra glava, Hudo zdravilo, Zavist in žal, Godčevo zdravilo, Lovec, …) v Domu in svetu ter Zvončku. V Edinosti je kot podlistek izšla tudi njena daljša povest Vaški črednik.
Ob njeni smrti leta 1933 so v časopisu Slovenski narod zapisali: »Vrlo inteligentna, živahna in simpatična žena je bila med prvimi Slovenkami, ki so se uspešno udejstvovale v javnem kulturnem in nacionalnem delovanju. Blag ji spomin!«
Nevena Savić
