Posts in category: Novice

Nekoč bom tudi sam
le senca med njimi,
lahna, prosojna,
zvezde me bodo nosile.

Naslednje leto bo minilo že 40 let od smrti Jožeta Udoviča. Pesnik je namreč umrl 5. novembra 1986 v Ljubljani.
Na fotografiji, ki jo je posnel Joco Žnidaršič, ga vidimo v njegovi delovni sobi v stanovanju na Vrtači v Ljubljani. V cerkniški knjižnici pa je na ogled umetnikova spominska soba, v kateri hranimo njegovo zapuščino – knjige, revije in celo diapozitive, saj se je Udovič ukvarjal tudi s fotografijo.

Knjižnica v Cerknici nosi njegovo ime od leta 1987.

Dan je romal proti večeru,
šel sem za njim, njegova
luč me je vabila.
S toplo roko mi je kazal
svoje sončne podobe.
Videl sem potok z vijugami valov
in lesketajočih se rib,
ptičji glas je kapljal v tolmun,
gola nimfa je gledala v vodi
svoje lase, skozi svetal
trenutek je letel
zelen kačji pastir,
roža ob bregu je bila zlata
kakor tvoje srce.
Dan je sklonil za hribi
glavo in izginil.
Vedel sem: voda se ga spominja,
drevo se ozira za njim,
iz prsi in rož še zmeraj diši.
Zaradi podob, ki jih je vtisnil
vame, bo tudi del mojega bitja
odslej.
/Podobe/

Iz narave samo najboljše

Na dogodku, ki smo mu bili priča v Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica, ni bila predstavljena samo knjiga Iz narave samo najboljše avtorja Jožeta Podboja, temveč so si obiskovalci lahko ogledali prav za to priložnost nabrane gobe, užitne divje rastline, užitne divje plodove, divje zdravilne rastline, zdravilna zelišča z domačega vrta, zdravilne divje cvetlice, poskusili so lahko namaz iz kopriv in čemaža ter regratov in bezgov sok. Jože Podboj je odličen poznavalec gob, gobarski determinator, svetovalec pri Mikološki zvezi Slovenije, posebej je predstavil lesno gobo pisano ploskocevko, ki se v naravi pojavlja v različnih barvah od sive, rumenkaste, modrikaste do rjavkaste. Spada med zdravilne gobe, saj deluje protitumorno, protivirusno in protibakterijsko. Avtor je posebej poudaril, da užitne rastline vedno nabiramo zelo mlade, takrat imajo najboljši okus, zdravilne pa večinoma tik pred cvetenjem, saj imajo največ zdravilnih učinkovin.

Tekst Marija Hribar

Foto Tine Šubic

Predstavniki Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica so našim Notranjcem na Žalah položili cvetje in prižgali svečke.

Enota Maričke Žnidaršič v Starem trgu letos beleži prav poseben mejnik – ena izmed njenih članic je že pet desetletij zvesta bralka.

Zlatka Turk ima v evidenčni knjigi bralcev Enote Maričke Žnidaršič v Starem trgu zaporedno številko 1, kar je zgovoren dokaz, da ljubezen do knjig lahko traja vse življenje. Vpisala se je natančno pred petdesetimi leti, pri tedanji knjižničarki Aleksandri Turšič, v prostorih knjižnice v Starem trgu, ki je takrat domovala v prvem nadstropju nekdanje gimnazije, nad slaščičarno – in od takrat, že celih petdeset let, ni odložila knjižnične izkaznice. Takšna zvestoba ni vsakdanja in pove veliko o tem, kaj knjižnica pomeni svojim uporabnikom. Ni le prostor, kjer si izposodimo knjigo, temveč kraj, kamor pridemo po zgodbe, navdih in občutek domačnosti.

Zgodovina knjižničarstva v Loški dolini sega daleč v leto 1871, ko je dr. Karel Lavrič ustanovil narodno čitalnico. Čitalnice so takrat opravljale vlogo ljudskih knjižnic, saj so z nabavo časopisja in knjig ter izposojo utirale slovenski knjigi pot med ljudi. Potem so vlogo čitalnic prevzela strankarska prosvetna društva. Na začetku 20. stoletja so v Loški dolini delovala tri društva s tremi knjižnicami in kar 5.800 knjigami.

Današnja knjižnična zbirka šteje skoraj 35.000 enot, njen temelj pa predstavlja ohranjen fond Delavskega prosvetnega društva, shranjen v posebni zbirki Matica – med njimi so tudi knjige, stare stoletje ali več, ki so preživele obe svetovni vojni. Leta 1975 je knjižnica v Starem trgu prevzela kulturno izročilo DPD »Svoboda«, leta 2004 pa dobila sedanje prostore in ime po pesnici Marički Žnidaršič. Toda še tako bogata zgodovina ne bi imela prave teže brez ljudi. Brez tistih, ki skozi desetletja prihajajo, izbirajo knjige, berejo in se vedno znova vračajo.

Knjižničarji se Zlatki in ostalim bralcem zahvaljujemo za zvestobo in jim želimo še veliko let med knjigami!

Anđelka Pogorilić

V Enoti Maričke Žnidaršič v Starem trgu je 26. septembra zadišalo po kavi. Člani in članice študijskega krožka Kava, zgodbe in druženje, ki deluje pod mentorstvom Alenke Veber iz Zavoda Rihtarjeva domačija, so pripravili pregledno razstavo starih in novejših kavnih mlinčkov ter kave. Dogodek je spremljalo predavanje Alenke Veber, ki je obiskovalce popeljala od začetkov pridelave kave na afriški celini do njene razširitve po svetu. Poudarila je družbeni in kulturni pomen kave ter njeno posebno vlogo v vsakdanjem življenju ljudi. V Sloveniji je namreč kava več kot le napitek – ob njej se sklepajo prijateljstva, dogovarjajo posli in rojevajo ljubezni. Navdihnila je tudi umetnike: od Cankarjeve skodelice kave, ki nas spominja na materinsko ljubezen, do Kofetarice Ivane Kobilce, ene najbolj znanih slik v Narodni galeriji, kjer nasmejana gospa s platna nazdravlja s skodelico kave. Dolga pot kavnega zrna do dišeče skodelice je tudi pot skozi zgodovino, kulturo in vsakdanje navade.

Člani študijskega krožka so skozi večmesečno raziskovanje spoznavali zgodovino kave in kavne kulture. Obiskovali so različne kavarne po Sloveniji, zbirali osebne zgodbe in spomine ter razpravljali o tem, kako kava povezuje ljudi in ustvarja posebne trenutke druženja med ljudmi. Razstava, ki so jo pripravili, obiskovalcem ponuja vpogled v zgodovino kave, mletja kave, kavnih mlinčkov in hkrati vzbuja prijetne spomine na otroštvo in preteklost. Krajanom, ki so svoje mlinčke velikodušno posodili, so iskreno hvaležni.

Razstava kavnih mlinčkov bo na ogled še do konca oktobra. Vabljeni, da jo obiščete in uživate v vonju po kavi!

Anđelka Pogorilić

Natanko pred 15 leti (22. 10. 2010) smo na Rakeku odprli novo enoto Rakek, ki je bila leta 2017 poimenovana po še enem velikem Notranjcu, pisatelju Ivanu Matičiču, ki se je rodil v Ivanjem selu.

Simfonija v besedi in Trdo pripovedništvo

V Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica sta bili predstavljeni knjigi A: simfonija v besedi in B: trdo pripovedništvo avtorja Igorja Krivokapiča, skladatelja, glasbenega urednika, pedagoga. Na osnovno zgodbo v A-ju, ki jo pripoveduje Izidor, se zlagajo različne zgodbe in življenja, v B-ju ni različnih ravni jezika, zgodba je enovita, večina oseb iz prvega dela ostane tudi v drugem.

Simon Kardum, sodelujoči na prireditvi, je avtorju postavil obilo vprašanj, tudi provokativnih, s katerimi je v pogovor vnesel dinamiko in tudi ostrino, ki ne dovoli izmikanja. Sklop pomislekov se je vrtel okoli obsežnosti trilogije, saj naj bi vsa tri besedila, skupaj z delom C, ki še ni izšel, obsegala  3000 strani, kar predstavlja za današnjega bralca hud izziv. Bralca preseneti besedišče, arhaične besede, ki jih uporabi zato, da je jezik bolj barvit in pester. Avtor je prepričan, da ima »književnost odgovornost, da besede živijo naprej, čeprav jih ljudje več ne uporabljajo«. Preseneča tudi pogovorni nedoločnik, skladnja, zvezi stavkov ni videti konca. »Imam tak pristop, ena misel en stavek, včasih je čisto kratka, včasih zelo dolga.« Delo je osvetlila tudi urednica pri založbi Sanje Nada Vodušek.

Marija Hribar

Foto Tine Šubic

Knjigo Čarovnice, hudičeve pomočnice ali svetnice? sta v Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica predstavila zgodovinar Sašo Radovanovič in novinarka Senka Dreu. Avtorja sta večkrat poudarila, da je treba razumeti predvsem tedanjo miselnost, saj so bili čarovniški procesi odsev dobe in dogodkov. V 16. in 17. stoletju so se vrstili verski spopadi, kužne bolezni, mala ledena doba, turški vpadi, neurja s točo, številni požari, zato so ljudje verjeli, da so za vse nadloge krive čarovnice, ki so se spajdašile s hudičem.

V knjigi je objavljenih deset popolnoma dokumentiranih sodnih primerov s slovenske Štajerske, zapisanih v obliki intervjujev, vse pa temelji na arhivskih virih iz Gradca, Dunaja in Berlina ter starejše literature. Obtoženke iz procesov očitanih dejanj sprva niso hotele priznati, saj so se zavedale, da bodo zaradi lažnega priznanja pajdašenja s hudičem pogubile svojo dušo, na koncu so zaradi nečloveških mučenj priznale vse.

Na predstavitvi so obiskovalci s pomočjo umetne inteligence lahko prisluhnili 50-letni Margareti Kejdič iz Vončine, ki so jo leta 1661 mučili, na grmadi zadavili z vrvjo ter sežgali.

Čarovniški procesi so bili velik posel, od katerega so živeli sodniki, pisarji, največ so zaslužili rablji, stroške postopka je plačala zemljiška gospoščina, pod katero so spadali obsojeni podložniki.

Saša Radovanovič je pripravil resolucijo o simbolični rehabilitaciji žrtev čarovniških procesov in jo aprila letos naslovil na državni zbor in evropski parlament, a političnega odziva do zdaj še ni bilo.

Tekst Marija Hribar

Foto Tine Šubic

 

Oktober 2025