Fotografska razstava Divji svet živali Cerkniškega jezera
Fotografska razstava Divji svet živali Cerkniškega jezera
V Knjižnici Jožeta Udoviča smo skupaj z Notranjskim parkom kot uvod v jesenske prireditve odprli razstavo »Zrcalo narave: Divji svet živali Cerkniškega jezera«. Na ogled so fotografije iz živalskega sveta desetih lokalnih fotografov: Veljka Klarića, Ivana Kebeta, Erika Premrova, Jakoba Staniča, Tineta Šubica, Mirana Špeha, Sebastijana Zeliča, Zorana Vidriha, Mateja Zalokarja in Blaža Žnidaršiča. Razstava je nastala v okviru projekta Life Tršca. Na prireditvi je sodelovala tudi Glasbena šola Frana Gerbiča Cerknica. Razstava bo na ogled do 27. septembra 2025.
Beremo skupaj – Nacionalni mesec skupnega branja 2025
Berimo skupaj!
Danes se začenja Nacionalni mesec skupnega branja 2025
8. september/Dan pismenosti – 5. oktober 2025/Teden otroka
Letošnja osrednja tema je Glasno branje in pripovedovanje.
Ko pripovedujemo zgodbe ali jih beremo na glas, besede oživijo, zgodbe pa zaživijo v skupnosti. Skupno branje nas povezuje – bodisi kot poslušalce bodisi kot pripovedovalce, saj v nas prebuja radovednost, empatijo in ljubezen do literature.
Deset minut ni veliko, a če postane navada, lahko naredi veliko spremembo – v razredu, v družini in v življenju.
* Otroku krepi domišljijo in bogat besedni zaklad.
* Krepi koncentracijo in spodbuja ustvarjalnost.
* Zbliža starše in otroke v dragocenih trenutkih.
* Učiteljem pomaga graditi kulturo branja v razredu.
* Odraslim prinese sprostitev in nov pogled na svet.
PLAKAT Beremo skupaj – Ilustracija Ančke Gošnik Godec iz knjige Za lahko noč Ele Peroci (Mladinska knjiga Založba, 2012)
Ne poznam je – Poletno branje na Radiu 94
Poletno branje: Ne poznam je
Zadnji letošnji poletni knjižni predlog smo našli v knjižnici na Rakeku. Vodja enote in bibliotekarka Nevena Savić pravi, da se jo je posebej dotaknila knjiga Ne poznam je avtorice Suzane Zagorc. Letos je bila izdana v novi zbirki Cankarjeve založbe Razmerja.
Roman po besedah Nevene Savić dobro prikaže odmik današnje družbe od narave ter pehanje za materializmom. Avtorica Suzana Zagorc je pred tem izdala dva romana, v tretjem je protagonistko po izgorelosti peljala na pot ženskega prebujenja in opolnomočenja.
Avtor: Maša Zidar
Ti pa kar greš v bitko za pomlad – Poletno branje na Radiu 94
Poletno branje: Ti pa kar greš v bitko za pomlad
Vesna Telič Kovač iz Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica nam priporoča, da se ozremo proti Istri. Rada stopi med “oljke in fige, da nam burja prinese vonj lavande in žajblja, da se napotimo skozi brin, robide in trnje.” Vse to začuti tudi ob prebiranju knjige slovenskega avtorja Jurija Hudolina Ti pa kar greš v bitko za pomlad.
Nekonvencionalen potopis ali pešibus – kot ga imenuje Hudolin – se ne obremenjuje s štetjem prehojenih kilometrov. Hudolin med besednim sprehodom po notranji Istri opisuje kulinarične posebnosti dežele in svoja razmišljanja. Avtor si je pot po znanih in novih poteh privoščil kot darilo ob življenjski prelomnici, vi pa si lahko njegovo knjigo privoščite ob letošnjih poletnih dneh ali letnih časih, ki so še pred nami.
Avtor: Jaka Zalar
Maistrova razstava na ogled v Cerknici
V okviru dogodkov v počastitev občinskega praznika, je Notranjsko domoljubno društvo general Maister Unec (NDDGMU), 23. junija v cerkniški knjižnici predstavilo razstavo Rakek in Unec generala Rudolfa Maistra: drugi, a vendar pravi dom.
Gre za razstavo, ki je bila lansko leto ob Maistrovem letu postavljena na Rakeku in je doživela zelo dober odziv, zato se je društvo odločilo, da najprej izda katalog, sedaj so dokumenti, fotografije in zgodovinski podatki zaživeli na stalni razstavi na panojih, primernih za večkratno predstavitev.
Gre za oris Maistrovih vezi z Notranjsko, preživljanja otroških in odraslih dni na Rakeku in pozneje na Uncu, njegovih zaslug v vlogi predsednika razmejitvene delegacije Kraljevine SHS v pogajanjih s Kraljevino Italijo, njegove izvolitve za častnega občana tedanje Občine Rakek, smrti na Uncu. Predstavljeno je tudi ohranjanje in spoštovanje spomina nanj v okviru delovanja podružnične šole, gasilskega društva in NDDGM na Uncu. Za likovno in opremo in grafično izvedbo razstave je poskrbel Robert Debevec, finančno sta jo podprla Zveza društev generala Rudolfa Maistra in Občina Cerknica.
Na odprtju so zbrane nagovorili predsednik društva David Kavčič, direktorica knjižnice Marija Hribar in avtor razstave Franc Perko.
S pesmijo so večer popestrili pevci Pevskega zbora Dragonarji generala Maistra pod strokovnim vodstvom zborovodje Jožeta Oblaka. Dogodek je povezovala Nevena Savić.
Razstava gostuje v cerkniški knjižnici do 20. avgusta 2025, vabljeni k ogledu.
Nevena Savić
O tem, da bo slovenska beseda vedno svobodno živela na slovenski zemlji
Prejšnji mesec smo praznovali občinski praznik, posvečen cerkniškemu taboru leta 1870. Spoštujem organizatorje tabora − med njimi tedanjega cerkniškega župana, državnega in deželnega poslanca Adolfa Obreza, rojenega v Gorici −, njihov pogum, da so zmogli in javno povedali načrte za prihodnja leta. Pod drugo točko so na taboru zahtevali, da se na slovenski zemlji »vpelje« slovenski jezik v vse urade in šole. Seveda pa je zahteve pred navdušeno množico pod milim nebom na prijaznem griču nad Cerknico lažje povedati kot v kranjskem deželnem zboru ali državnem zboru na Dunaju. Obreza je leta 1877 v deželnem zboru zahteval, naj se v Cerknici ustanovita okrajno sodišče in davkarija. Čez nekaj let je zgrožen zapisal, da je imel neki poslanec s Kranjskega »toliko žalostne srčnosti, da ker se že sto let rabi nemščina po kranjskih sodiščih, ima se domači jezik na Kranjskem smatrati le nemški jezik«. Obreza je takšne poslance označil brez milosti in olepševanja: nemškutarji.
Na mednarodni konferenci, ki je potekala v okviru letošnje Evropske prestolnice kulture (EPK) v Novi Gorici, so bili poleg ostalega na vabilu navedeni trije tuji predavatelji in sedem domačih. In na koncu stavek, ki razkuri in razžalosti: Posvetovanje bo potekalo v angleškem jeziku. Zakaj, čemu se je morala slovenščina umakniti globalni angleščini? Zakaj ni bilo omogočeno simultano tolmačenje oziroma prevajanje iz slovenščine v angleščino? Kako reagirati na jezikovno odpadništvo, na ponižanje slovenskega jezika? Kljub ugovoru, da je to, da konferenca ni v slovenskem jeziku, nedopustno, da se s tem krši tudi zakon o javni rabi slovenščine, saj je v 25. členu zapisano: Na mednarodnih javnih prireditvah na območju Republike Slovenije, ki se financirajo z javnimi sredstvi, mora izvajalec zagotoviti rabo slovenščine, se ni zgodilo nič. Tisti, ki bi se morali izpostaviti, so molčali. Ravno Julijska krajina je bila med obema vojnama izpostavljena hudi fašistični raznarodovalni politiki. Slovence, ki so govorili slovensko, so ustrahovali, pretepali, zasmehovali, poitalijančevali njihova imena, priimke …
V stari Gorici je bila razstava, na kateri je bil predstavljen italijanski književnik. Glede na velike besede o enakopravnosti jezikov, pa tudi zato, ker EPK finančno podpira Evropa, predvidevaš, da bo na razstavi poleg italijanščine prisotna tudi slovenščina. Naivno predvidevanje. Kaj je potem tisto, kar drži mesti skupaj v okviru EPK? Financiranje? Ali so nalašč pozabili na jezikovno sobivanje ali pa ga sploh ne zaznajo? Kakšen pomen imajo potem ti dogodki? Ali niso jeziki največje bogastvo Evrope?
Zakaj univerze, slovenske ustanove, financirane z javnim denarjem, izdajajo publikacije samo v angleščini? Kdo pridobiva s tem? Slovenski jezik iz slovenskih ustanov, delujočih na slovenskem ozemlju, ne izrivajo tujci, temveč mi sami.
Ko so cerkniško osnovno šolo leta 1953 obiskali slovenski književniki, so v šolsko kroniko zabeležili, da so »z branjem svojih besedil mladini prikazali lepoto materine besede, ki nas v izrazih našega hotenja in enotnosti druži pred svetom za neodvisnost, da bo lahko slovenska beseda vedno svobodno živela na slovenski zemlji.« Domoljubne, ganljive besede. Je takšno sporočilo danes še aktualno?
Človek ni vsak dan tako močan, da bi se upiral, povedal, kar misli. Marsikdo se nikoli ne izpostavi, le v zakulisju, kjer ga nihče od tistih, ki bi ga morali slišati, ne sliši, včasih pove, kaj si zares misli. Največkrat se izkaže, da najbolje preživijo oportunisti, ki menjujejo strani in v kalni vodi iščejo ribice zase. Izpostaviti se, ker je tako prav, čeprav je jasno, da ti bo malokdo ploskal, temveč te bodo poskušali utišati, ponižati, blatiti, ignorirati. Pride dan, ko poveš.
Marija Hribar
