Marjan Humar se je z umetniško fotografijo pričel ukvarjati že v osemdesetih letih, ko je postal tudi član Foto kluba Nova Gorica. V  fotografiji, ki je ena od zvrsti likovne umetnosti, je takoj prepoznal izrazno moč svojega videnja življenja in vsega kar nas obdaja. Seveda je zato potreben likovni dar, ustrezno tehnično znanje in ustrezna fotografska oprema. Preizkuša se v različnih žanrih, a kot velikega ljubitelja narave ga že od nekdaj najbolj pritegne pokrajina. In prav v tem vidi neskončne možnosti likovnega ustvarjanja. Na osnovi razstavnih uspehov je pred leti pridobil fotografski naziv ” Mojster fotografije Fotografske zveze Slovenije ” in ” EFIAP Umetnik mednarodne fotografske zveze”.

Na tokratni samostojni razstavi, ki je že njegova trideseta, predstavlja dvajset del iz svojega bogatega fotografskega arhiva: puščavske sipine, islandski slapovi, motivi slovenske krajine, Planinsko polje, Snežnik … Humarjevo fotografsko oko je neverjetno natančno, izostreno, nekatere fotografije so na meji likovnih del.

Prireditev so popestrili učenci Glasbene šole Frana Gerbiča Cerknica, Trio klarinetov: Anže Kočevar, Žiga Kraševec, David Trotovšek, mentor Jernej Šmalc.

Razstava bo na ogled do 18. aprila 2026.

besedilo: Arhiv KJUC, foto: Tine Šubic

Na predstavitvi knjige Slovenci naši davni predniki smo v Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica prisluhnili avtorju Borutu Korunu. Knjiga je razdeljena na več poglavij, vsa pa se dotikajo zgodovine Slovencev od najzgodnejših časov, predvsem pa od 6. do konca 9. stoletja. Avtor se je ustavil pri pokristjanjevanju Slovencev, ki je bilo na začetku neuspešno. Ko so Slovence začeli napadati Avari, je karantanski knez Borut zaprosil za pomoč Bavarce, kar je sčasoma prineslo prvo jedro slovenskih kristjanov. Korun je povedal zanimivo misel, da če se Slovenci takrat ne bi pokristjanili, nas ne bi bilo več, saj bi vse pobili. Spopad med kristjani in pogani – ki ga je Prešeren v Krstu pri Savici lociral pri Ajdovskem gradcu nad Savo Bohinjko pri Bohinjski Bistrici, kamor naj bi se zatekel Črtomir z ostanki poganskih čet – naj bi se zgodil drugje. Korun meni, da se je zadnja bitka samostojnih poganskih Karantancev dogodila na Lurnskem polju zahodno od koroškega Špitala blizu kraja Molzbichl. Danes tam stoji cerkvica, posvečena sv. Magdaleni, na tem mestu naj bi pred tem stal poganski žrtvenik. Na cerkvenih vratih je pritrjen list, na katerem v nemščini piše, da je tam stalo svetišče, kjer so se zbirali slovenski kmetje. Govori tudi o spopadu med slovenskimi kmeti in Bavarci sredi 8. stoletja. Jakob Kelemina je pripovedko objavil v zbirki Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, prvič izšla leta 1930. Zgodba o pokristjanjevanju je le ena iz knjige, ki postavlja Slovence v novo zgodovinsko perspektivo.

Marija Hribar

Splošne knjižnice so najbolj obiskane in dostopne kulturne ustanove. Knjižnično dejavnost opravlja 60 splošnih knjižnic, med njimi tudi dve zamejski, z 283 enotami. Raziskava Marka Ropreta z naslovom Uspešnost slovenskih splošnih knjižnic: razvoj in uporaba izvirne metodologije je splošne knjižnice po treh pomembnih statističnih kazalnikih razdelila na dve skupini: vodilne in sledilne. V vodilni skupini je 18 splošnih knjižnic oz. 30 %, med njimi tudi Knjižnica Cerknica, preostalih 42 oz. 70 % sledilk, kar pomeni, da so manj uspešne.

Nacionalno merjenje delovanja splošnih knjižnic poteka z uporabo sistema BibSiSt, ki ga vodi Narodna in univerzitetna knjižnica. Kaj je vrednoteno v raziskavi? Raziskovalec je vzel pod drobnogled statistične podatke BibSiSt za leto 2023 oziroma tri dimenzije uspešnosti: stopnja dosega –  več kot 17 % delež aktivnih članov glede na število možnih potencialnih uporabnikov (X) v upravnem območju knjižnice, intenzivnost uporabe gradiva –  število izposoj gradiva na člana knjižnice mora presegati 40,08 enote letno (Y), stopnja družbene vključenosti – udeležba na prireditvah knjižnice na člana knjižnice mora biti več kot 1,59 prireditve letno (Z). Le knjižnice, ki so po vseh treh dimenzijah dosegle nadpovprečne vrednosti (tj. nad vrednostmi aritmetičnih sredin), so bile uvrščene v skupino vodilnih knjižnic. Ropret ugotavlja, da so pogoji vodilnosti relativno zahtevni, saj so primerljivi s povprečji kazalnikov najrazvitejših evropskih knjižničnih sistemov, kot sta avstrijski in nemški. Največjo pomembnost pri prehodu od sledilk do vodilnih knjižnic imata dejavnika, ki odražata število izvedenih prireditev knjižnice in izvedena izobraževanja uporabnikov, torej programska in vsebinska usmerjenost.

Marija Hribar

Uporabnike obveščamo, da je v Google Play na voljo nova bralna aplikacija COBISS Ela za Android naprave.

Bralna aplikacija COBISS Ela je povezana s portalom COBISS Ela in aplikacijo COBISS Plus, kar uporabnikom omogoča, da si e-knjige neposredno naložijo v aplikacijo ter začnejo brati na svoji napravi.

Nova aplikacija prinaša še enostavnejšo izposojo in prijetnejšo bralno izkušnjo ter predstavlja pomemben korak k še dostopnejši uporabi e-knjig v knjižnicah. Različica za iOS bo po napovedih na voljo junija 2026.

Potopisna predavanja so med obiskovalci rakovške knjižnice zelo priljubljena in dobro obiskana. Tako je bilo tudi 4. marca, ko nam je Mojca Gorjan predstavila potovanje v nacionalni park Tassili n’Anjjer v Sahari na jugovzhodu Alžirije.

Mojca, po poklicu profesorica sociologije in ekonomistka, je pred upokojitvijo učila na srednji ekonomski šoli v Ljubljani. Tudi zato je odlična predavateljica, ki nas je ob čudovitih fotografijah popeljala na peščene sipine in nam predstavila 14-dnevno odpravo, ki jo je z manjšo skupino potnikov obiskala v spremstvu Tuaregov. Spali so v šotorih, nekateri tudi na prostem, veliko prehodili in tudi preplezali.

Skalne formacije, ki se dvigajo iz puščave, so sestavljene iz rdečkasto obarvanega peščenjaka. Ker material zadržuje vodo, je tudi rastlinstvo na tem področju nekoliko bogatejše kot v okoliški puščavi.

Področje parka predstavlja tudi največji muzej prazgodovinske skalne umetnosti na prostem, arheološko najdišče, znano po številnih prazgodovinskih umetninah na skalah. Najzgodnejše umetnine, poslikave in jedkanice, naj bi bile stare tudi 12.000 let. Prevladujejo pa gravure na katerih so upodobljene divje živali, črede govedi in ljudje, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, kot so lov, nabiralništvo, pašništvo in ples.

Mojca je obiskovalcem predstavila kolegico Bojano, ki se je prav tako udeležila potovanja. Predstavila nam je del svoje poezije, ki je nastala pod vtisom peščenih sipin, ter vzorce različnih kamnin in puščavskega peska. Prijetno druženje se je zaključilo z dogovorom o ponovnem srečanju in predstavitvi še katere izmed popotniških dogodivščin, ki jih pri Mojci ni malo.

Nevena Savić

Iskrena hvala vsem nastopajočim in vsem obiskovalcem za prijeten literarno-glasbeni večer ob predstavitvi pesniške zbirke Predstavljam se tako. Posebna zahvala gre naši Mileni Kraševec, ki s svojim bistrim umom, ustvarjalnostjo in iskrivim smislom za humor tudi pri štiriindevetdesetih letih vse okrog sebe pušča brez besed. Naj ji zdravje, vedrina in ustvarjalni navdih še dolgo stojijo ob strani.

Anđelka Pogorilić

Knjižničarka Nevena se je na povabilo vzgojiteljic in otrok skupine Miške, 26. marca odpravila v rakovški vrtec, kjer je prebrala pravljico otrokom in njihovim staršem.

S seboj je imela rdeč dežnik, prav tistega, pod katerega medved v pravljici sprejme premražene živalske prijatelje, s katerimi se druži tudi, ko zopet posije sonce. Sebična lisica, ki ni želela deliti svojega dežnika, ob koncu pravljice ostane sama in otožna. Upajmo, da se je vseeno kaj naučila in bo naslednjič prijaznejša.

Pravljično druženje se je nadaljevalo z ustvarjalno delavnico, ki sta jo pripravili vzgojiteljici Nataša Petrič in Nataša Kordič. Otroci in starši so izdelali lutke živali, ki so nastopale v pravljici.

Njihove srnice, zajčke, veverice, miške, medvede in seveda tudi lisice si lahko pridete ogledat v rakovško knjižnico, kjer gostujejo do 27. marca. Tja so jih na sprehodu do knjižnice prinesli otroci z vzgojiteljicami. Seveda ob razstavi ne manjka niti velik rdeč dežnik, pod katerim so zbrani vsi gozdni prijatelji.

Nevena Savić

V Slovanski knjižnici v Ljubljani je dr. Jedert Vodopivec Tomažič, pred upokojitvijo je bila vodja Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije, predstavila raziskavo o primerjavi med vezavami in papirji Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske iz leta 1689. Pregledanih je bilo 52 izvodov, ki se hranijo v Sloveniji, med njimi tudi Slava iz Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica, štirje izvodi iz Hrvaške, devet iz Italije (Gorica, Trst), po dva pa iz Madžarske in Nemčije (Nürnberg).

Največ ohranjenih izvodov, kar 26, je vezanih v rjavo taninsko strojeno usnje, med njimi tudi cerkniški izvod. Papir v knjižnem bloku se med seboj razlikuje po vodnih znakih, strukturi, barvi oz. porjavitvah, debelini, otipu in zvoku. Pri izbiri in velikosti papirja so bili v 17. stoletju pragmatični, racionalni, saj je predstavljal pomemben strošek. V papirjih knjižnih blokov se pojavlja več vodnih znakov, prevladujejo pa trije: izvodi z manjšim grbom z ANH in z večjim grbom z MH in Hermesov križ z AD. Izvodi z vodnimi znaki manjši grb z ANH in večji grb z MH so med pregledanimi samo trije: Valvasorjev osebni izvod, hranjen v Metropolitanski knjižnici v Zagrebu, izvod iz Mestne knjižnice v Nürnbergu in izvod (ohranjen samo tretji zvezek), hranjen v Kapiteljski knjižnici v Novem mestu. V vseh preostalih pregledanih izvodih se pojavlja vodni znak Hermesov križ z AD, tako tudi v izvodu iz Cerknice, ki ima izrazite porjavitve. Predavateljica je poudarila: »Na podlagi pregleda literature smo ugotovili, da je porjavitev papirja pri Valvasorjevi Slavi najverjetneje povezana s klejenostjo papirja, uporabo galuna in manjšo vsebnostjo kalcija. Za dokončno potrditev razlogov, zakaj se v knjižnih blokih iste izdaje pojavljajo

papirji s tako različnim videzom, otipom in barvo papirja, vidimo v nadaljevanju raziskave z naravoslovnimi instrumentalnimi metodami. Upamo, da jih bo v prihodnosti mogoče izvesti.«

Na koncu je Angelika Hribar predstavila izvod Slave vojvodine Kranjske, ki je v družino prišel kot poročno darilo, pred tem pa je bil na Gradu Ravne pri Pivki, v knjižnici rodbine Hohenwart.

Besedilo in foto: Marija Hribar

ZBIRNIK marec 2026