Prejšnji mesec smo praznovali občinski praznik, posvečen cerkniškemu taboru leta 1870. Spoštujem organizatorje tabora − med njimi tedanjega cerkniškega župana, državnega in deželnega poslanca Adolfa Obreza, rojenega v Gorici −, njihov pogum, da so zmogli in javno povedali načrte za prihodnja leta. Pod drugo točko so na taboru zahtevali, da se na slovenski zemlji »vpelje« slovenski jezik v vse urade in šole. Seveda pa je zahteve pred navdušeno množico pod milim nebom na prijaznem griču nad Cerknico lažje povedati kot v kranjskem deželnem zboru ali državnem zboru na Dunaju. Obreza je leta 1877 v deželnem zboru zahteval, naj se v Cerknici ustanovita okrajno sodišče in davkarija. Čez nekaj let je zgrožen zapisal, da je imel neki poslanec s Kranjskega »toliko žalostne srčnosti, da ker se že sto let rabi nemščina po kranjskih sodiščih, ima se domači jezik na Kranjskem smatrati le nemški jezik«. Obreza je takšne poslance označil brez milosti in olepševanja: nemškutarji.
Na mednarodni konferenci, ki je potekala v okviru letošnje Evropske prestolnice kulture (EPK) v Novi Gorici, so bili poleg ostalega na vabilu navedeni trije tuji predavatelji in sedem domačih. In na koncu stavek, ki razkuri in razžalosti: Posvetovanje bo potekalo v angleškem jeziku. Zakaj, čemu se je morala slovenščina umakniti globalni angleščini? Zakaj ni bilo omogočeno simultano tolmačenje oziroma prevajanje iz slovenščine v angleščino? Kako reagirati na jezikovno odpadništvo, na ponižanje slovenskega jezika? Kljub ugovoru, da je to, da konferenca ni v slovenskem jeziku, nedopustno, da se s tem krši tudi zakon o javni rabi slovenščine, saj je v 25. členu zapisano: Na mednarodnih javnih prireditvah na območju Republike Slovenije, ki se financirajo z javnimi sredstvi, mora izvajalec zagotoviti rabo slovenščine, se ni zgodilo nič. Tisti, ki bi se morali izpostaviti, so molčali. Ravno Julijska krajina je bila med obema vojnama izpostavljena hudi fašistični raznarodovalni politiki. Slovence, ki so govorili slovensko, so ustrahovali, pretepali, zasmehovali, poitalijančevali njihova imena, priimke …
V stari Gorici je bila razstava, na kateri je bil predstavljen italijanski književnik. Glede na velike besede o enakopravnosti jezikov, pa tudi zato, ker EPK finančno podpira Evropa, predvidevaš, da bo na razstavi poleg italijanščine prisotna tudi slovenščina. Naivno predvidevanje. Kaj je potem tisto, kar drži mesti skupaj v okviru EPK? Financiranje? Ali so nalašč pozabili na jezikovno sobivanje ali pa ga sploh ne zaznajo? Kakšen pomen imajo potem ti dogodki? Ali niso jeziki največje bogastvo Evrope?
Zakaj univerze, slovenske ustanove, financirane z javnim denarjem, izdajajo publikacije samo v angleščini? Kdo pridobiva s tem? Slovenski jezik iz slovenskih ustanov, delujočih na slovenskem ozemlju, ne izrivajo tujci, temveč mi sami.
Ko so cerkniško osnovno šolo leta 1953 obiskali slovenski književniki, so v šolsko kroniko zabeležili, da so »z branjem svojih besedil mladini prikazali lepoto materine besede, ki nas v izrazih našega hotenja in enotnosti druži pred svetom za neodvisnost, da bo lahko slovenska beseda vedno svobodno živela na slovenski zemlji.« Domoljubne, ganljive besede. Je takšno sporočilo danes še aktualno?
Človek ni vsak dan tako močan, da bi se upiral, povedal, kar misli. Marsikdo se nikoli ne izpostavi, le v zakulisju, kjer ga nihče od tistih, ki bi ga morali slišati, ne sliši, včasih pove, kaj si zares misli. Največkrat se izkaže, da najbolje preživijo oportunisti, ki menjujejo strani in v kalni vodi iščejo ribice zase. Izpostaviti se, ker je tako prav, čeprav je jasno, da ti bo malokdo ploskal, temveč te bodo poskušali utišati, ponižati, blatiti, ignorirati. Pride dan, ko poveš.
Marija Hribar
