Posts in category: Novice

Obvestilo Dan KJUC

Rakovška knjižnica je v četrtek, 9. junija 2022, gostila že devetnajsti večer s krajani. Tokrat se je vabilu odzval Tone Urbas, ki se je izkazal kot zelo zanimiv sogovornik. Skozi pogovor s Francem Perkom je z obiskovalci delil številne zgodbe, osebne in tudi tiste, ki so se prenašale iz roda v rod.

Janezkov Tone, kot mu rečejo na Uncu, se je leta 1933 rodil v Hribcah, predelu Unca, kjer so živeli predvsem sekači, furmani in lovci. Večinoma so delali za kneze Windischgraetze s planinskega gradu Haasberg. Tudi sam je iz gozdarske družine, zato je bila lažja tudi odločitev za poklicno pot gozdarja. Po odsluženem vojaškem roku in zaposlitvi na Gozdnem gospodarstvu v Postojni se je leta 1958 poročil in preselil v Grahovo. Vrsto let je delal kot revirni gozdar okoliških gozdov, zato so zanimive tudi njegove izkušnje in anekdote iz poklicnega življenja, od gradnje cest v Javornikih do splavarjenja lesa po Cerkniškem jezeru.

Po poletnem premoru bomo z večeri s krajani nadaljevali že septembra.

Nevena Savić

Letošnje 24. zimske olimpijske igre v Pekingu so zaključili s sklepno slovesnostjo »En svet, ena družina«. S tako lepo mislijo so se projekta »Levček Tilen na Kitajskem« lotili tudi otroci cerkniškega vrtca iz skupine Levčki, stari od 5 do 6 let.  Vzgojiteljica Petra Črmelj in njena pomočnica Jasna Otoničar sta otrokom približali Kitajsko in njene posebnosti. Nekatere od njih so preizkusili, druge poustvarili. Izdelali so velik kitajski zid, lampijone, leteče zmaje, pahljače, leve, tombolo, kitajsko zastavo v tehniki trganka, spoznali njihovo prevozno sredstvo rikšo in originalno maskoto olimpijskih iger kitajsko pando, risali kitajske pismenke in pande med bambusi. Družili so se ob čajanki, na kosilu, ko so jedli s kitajskimi palčkami, poslušali pravljici Pošast Nian ter Rumeni zmaj, gledali risani film Raya in poslednji zmaj, in se ves čas imeli ustvarjalno lepo. Ali veste, da na Kitajskem zmaji prinašajo srečo? Pa ne le to. Prinašajo jo tudi pri nas. Na ogled razstave, ki je bila na mladinskem oddelku na ogled aprila in maja, so Levčki prišli z vzgojiteljicama in v krogu njihovih najbližjih  in vedno so bili njigovi obrazi ponosno nasmejani. Pripravili so bogato, pisano razstavo, ki so si jo z zanimanjem ogledali vsi obiskovalci mladinskega oddelka. Kdove. Mogoče pa za srečo ne potrebujemo zmajev ampak le svojo ustvarjalnost. Izkoristimo dni, da, sebi in drugim, ustvarimo kaj lepega tudi mi.

tekst in foto: Anita Leskovec

K sreči so se koronski ukrepi umaknili običajnim dnem, ki omogočajo druženje brez nošenja zaščitnih mask, da nam je v knjižnici mesec maj poleg toplih dni prinesel prijazna srečevanja z drugošolci. V okviru šolskih dejavnosti imajo le-ti na šolskem koledarju zapisan tudi spomladanski obisk Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica. Na vhodna vrata so potrkali prvo šolsko uro, ko je knjižnica za obiskovalce še zaprta. Na cicibanskem oddelku so jih čakali pripravljeni stolčki in Anitin pravljični cekar, ki skrivnostno skriva čarobne knjige, ki odstirajo pravljične in poučne vsebine. Drugošolci cerkniške šole s podružnicama v Begunjah in Grahovem so za dve šolski uri vsak dan postali naši posebni gostje. Ob sprehodu po knjižnici so bili še posebej navdušeni nad novim prizidkom s čitalnico za odrasle, a tudi druženje na cicibanskem oddelku je pustilo čaroben pečat. Dobra zgodba, igranje z nagajivimi besedami, ugibanje, zven tišine, knjige postavljanke, navdušujoča fotikularna knjiga in vsestranski origami lonček, ki jih bo spomnil na bogastvo knjižnice, so postali dobra popotnica prihajajočim poletnim dnem, ko bodo še naprej s svojo člansko izkaznico nabirali žabice v akciji »Z žabico v knjižnico« ali začeli z branjem v skorajšnjem začetku projekta »Poletavci-poletni bralci 2022«.

tekst: Anita Leskovec
foto: arhiv knjižnice

Mhmm, diši po cvetlicah in po pravljici! V četrtek in petek sredi maja, so na male stolčke cicibanskega oddelka cerkniške knjižnice sedli otroci od četrtega leta dalje. Vsi nasmejani, oblečeni v majčke s kratkimi rokavi, da jih na delavnici sploh ni bilo treba zavihati, so se čudili vsebini pesmice. Ali veste, kdo umije rožice? In kakšno čudežno moč imajo. Ko gre kokoški zadnje čase vse narobe, jo ravno sprehod na cvetoči travnik, kjer nabere pisan šopek, razvedri, da misli zbere v optimizem. Kaj pa čarovnica Vilma in njen maček Vili? Na travniku pred hišo sta si privoščila piknik, mravlje, ki so jemale in nosile drobtine, pa so Vilmo vzpodbudile, da ju je začarala v drobni bitji. Hrošči, gosenice, stonoga, mravlje so postali veliki in kaj hitro sta z mačkonom ugotovila, da nanju preži veliko nevarnosti. Še dobro, da se je zgodbica srečno končala in se je urica odela v igrive rime, da so otroci postali profesionalni kipi. Škoda, da nismo mogli postaviti razstave, saj so po delavnici, ko je odslužen cd plošček z nekaj čarovnije s papirjem, škarjami, lepilom in flomastri, postal roža, otroci odšli domov.

So rekli, da se veselijo naslednjega srečanja. Kako ne. Letošnje leto za nagrado na zbirnem kartonu potrebujejo le štiri žige, saj zaradi covid ukrepov nekaj časa uric ni bilo. Pa četudi bo to šolsko leto podeljenih manj nagrad. Nič zato. Druženje, igranje in ustvarjanje v pravljičnem krogu je kot čarovnija. Bližina, ki zbližuje.

Tekst in fotografija: Anita Leskovec

Otroci skupine Miške iz rakovškega vrtca s strokovnimi delavkami Tatjano Horjak, Ireno Ličen in Tatjano Gostiša, so se na sončni četrtek odpravili na sprehod in obiskali rakovško knjižnico.

Tam so jih pričakali razstavljeni njihovi izdelki – čarobni klobuki, ki že nekaj dni krasijo okna knjižnice in s svojo izvirnostjo razveseljujejo obiskovalce in mimoidoče.

Miškam je knjižnico predstavila knjižničarka Nevena. Povedali so, da imajo radi knjige, saj se iz njih veliko naučijo, poznajo tudi že veliko črk in komaj čakajo, da bodo znali sami brati. Da ne bodo kot kraljevič iz pravljice Nine Mav Hrovat, ki jo je prebrala knjižničarka. Ta ni maral brati, dokler ni srečal skrivnostne deklice s knjigo. Ker se v vrtcu trenutno učijo in pogovarjajo o vesolju, je sledila tudi vesoljska pravljica Boštjana Gorenca Pižame Si že kdaj pokusil Luno?

Obisk se je zaključil s posebnim presenečenjem. V vrtcu so se v okviru projekta Palček bralček otroci preizkusili kot pravljičarji in pripovedovalci. Vsak je predstavil svojo pravljico. Palček bralček je za to izvedel in pri vzgojiteljicah pustil posebna priznanja, pohvale, ki jih je razdelila Nevena.

Obljubili so, da bodo knjižnico še naprej pridno obiskovali.

Nevena Savić

Ime Matilde Sebenikar v naših krajih povezujemo predvsem z generalom Rudolfom Maistrom, saj je bila njegova teta po materi. A bila je več kot to, zato ji je enota cerkniške knjižnice na Rakeku, v sodelovanju z Društvom upokojencev Rakek, 11. aprila namenila poseben večer. Predstavila sta jo Franc Perko in Nevena Savić, Liza Perko je recitirala njene pesmi.

Rojena kot Matilda Tomšič leta 1847 v Trebnjem, v dokaj premožno in uspešno družino učitelja in gostilničarja, na Rakek pride po poroki s poštnim upravnikom Lovrom Sebenikarjem leta 1875. Zakonca zgradita hišo, ki jo danes poznamo kot Domiceljevo, kjer Matilda vodi uspešno restavracijo. Pozneje jo prodata in kupita posestvo na Uncu. Oba sta bila vpeta v družbeno delo.

Matilda je bila kot aktivna in zavedna narodna delavka leta 1892 med ustanoviteljicami ženske podružnice Ciril-Metodove družbe Cerknica, Planina in okolica, s sedežem na Rakeku. Družba je zagotavljala sredstva in potrebščine za revne otroke, ustanavljala vrtce in šole z namenom izvajanja pouka v materinščini. Bila je tudi članica Slovenske matice, ki je bila ustanovljena 1864 z namenom dvigniti slovensko kulturno zavest in razviti znanost ter literaturo. Podpirala je tudi slovenske študente na Dunaju.

Po smrti Maistrovega očeta sta z možem prevzela šolanje ter skrb zanj in brata Ernesta, ki je nekaj časa tudi delal pri stricu na rakovški pošti in pozneje postal železniški uradnik. K sestri na Unec se priseli tudi njuna mati Franja Maister. Ker sta Sebenikarjeva brez potomcev (sin edinec Adolf je umrl pri sedmih letih), posestvo in hišo podedujejo Maistrovi. Dediči so hišo prodali, v devetdesetih letih je  zaradi dotrajanosti porušena, takratna družba Kovind je na istem mestu sezidala novo, ki še danes služi pisarniškim namenom.

Matilda se je izkazala tudi kot literarna ustvarjalka. Začela je kot pripovednica in v časopisu Vrtec še pred poroko objavila tri zgodbe (Kapelica v gozdu, Spanje in smert, Angel).

Pozneje je pod psevdonimom Desimira objavljala svoje pesmi v prvem slovenskem ženskem časopisu Slovenka (Praprot, Obljuba, Dobra glava, Hudo zdravilo, Zavist in žal, Godčevo zdravilo, Lovec, …) v Domu in svetu  ter Zvončku. V Edinosti je kot podlistek izšla tudi njena daljša povest Vaški črednik.

Ob njeni smrti leta 1933 so v časopisu Slovenski narod zapisali: »Vrlo inteligentna, živahna in simpatična žena je bila med prvimi Slovenkami, ki so se uspešno udejstvovale v javnem kulturnem in nacionalnem delovanju. Blag ji spomin!«

Nevena Savić

Rastlina je sveta, od korenin do cveta

Etnologinja Vlasta Mlakar je v Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica predstavila knjigo Rastlina je sveta, od korenin do cveta, s podnaslovom Tradicionalno znanje o rastlinskem svetu na Slovenskem. Tisočletno znanje so naši predniki skrbno varovali, dopolnjevali in predajali iz roda v rod. Delo je razdeljeno na več sklopov: Gozd – vir hrane, zakladnica lesa in (ne)varno zavetje, Kulturno-gospodarska uporaba rastlin za človekovo prehrano, za prehrano domačih živali in hrana kot zdravilo, Ljudska medicina in znanje o rastlinstvu, Rastline za osebno nego, rastlinska barvila in okrasne rastline, Vloga rastlin od pomladi do zime – od rojstva do smrti. Dr. Janez Bogataj je v uvodu zapisal, »da knjiga umešča naša razmišljanja in tudi naša dejanja k naravnanosti, kjer sobivanje živih bitij, torej človeka, živali in rastlin, ustvarja najbolj pozitivne in naravne oblike kakovosti vsakdanjikov in praznikov.«

Marija Hribar

Ko neko delo končam, grem ponavadi na začetek. Se pravi: ko je delo v glavnem končano, ko pridem do konca, ko imam vse v roki, ko lahko vse skupaj pregledam, se vrnem na začetek.

Janez Matičič

Janez Matičič

Foto Tone Stojko

Ivan Matičič – otvoritev razstave ob 130-letnici rojstva